Je zlo vedno slabo ali pač katalizator dobrega?

Maniheizem: Značilen nauk maniheizma je dualizem. Mani (3. stoletje) je učil, da je izvorno dvojno počelo, počelo dobrega in počelo slabega.

Auguštin je bil prepričan, da je Bog popolna dobrota in ne more ustvariti zla. Zlo kot počelo ne more biti večno, ker s tem bi morali priznati obstoj dveh bogov, s tem pa eden ne bi mogel biti več popoln, neskončen in vsemogočen. Vse kar je, je dobro, ker je. Zlo ne more biti nekaj sorazmernega, enakovrednega, izvornega Bogu, ker potem tak Bog ne bi bil vsemogočen. S tem bi ukinili Boga. Rešitev: Bog je nekaj izvornega. Zlo pa se je razvilo kasneje, je samo odsotnost dobrega, umanjkanje dobrega. Vprašanje zla je nerazložljivo, je tuje človekovemu bivanju, saj je človek v svojem bistvu dober. Čim bolj smo prepričani v dobro, nas zlo moti in nam je tuje. Je nerazložljivo in se ga zato ne da upravičiti. Če Boga ni, ni dobrega ne zlega. Če ni kriterija potem ne znamo razložiti, zakaj je nekaj dobro ali slabo.

Leibnitz: Zlo izvira iz tega, ker je človek končno bitje, človek greši. Včasih ne vidi tistega, česar noče videti.


Je zlo vedno slabo ali pač katalizator dobrega? 
V teološki viziji je zlo vedno zlo. Ni nekaj samostojnega, ni še eno počelo vsega obstoječega, kot na primer v kakšnem dualizmu. V krščanstvu je edini izvor vsega Bog, zato je izvorno tudi vse, kar obstaja, dobro, saj Bog, ki je Ljubezen, ne more ustvariti kaj slabega. V tej perspektivi je zlo vedno posledica delovanja svobodnega bitja, ki deluje v odnosu komunikacije z drugim. Kadar se zgodi zlo s povsem svobodno, zavestno in hoteno odločitvijo posameznika govorimo o grehu, ki je moralno zlo. Kot tako ima torej izvor v svobodnem ustvarjenem osebnem bitju.

Človek kot tak ni slab, ima pa svobodno voljo in se lahko odloči, da bo slabo deloval. Recimo, da je pet stopenj do začetka procesa, ki na koncu privede do greha. Prva stopnja je sugestija, ki lahko pride od zunaj ali od znotraj. Nekaj moralno slabega v meni vznikne in mi daje možnost, da grem v tej smeri. To je skušnjava, ki je redno delovanje hudega duha. To še ni greh. Lahko pa človek pade na peto stopnjo grešne navade ali strasti. To pomeni, da v prihodnje ne bo več skakal z ene stopnje na drugo, temveč bo svojo željo takoj, ko se bo pojavila, zadovoljil. Vmes pa so še trije koraki: nek notranji pogovor s sugestijo, ki, če predolgo traja, lahko preide v notranji boj, ko je človek enkrat za stvar, drugič pa proti; pogosto se ta boj konča z odločitvijo storiti to, kar sugestija predlaga, takoj ko bo mogoče. In prav v tej določitvi, kolikor je svobodna, nastopi greh. Človek se vse življenje odloča, kosa za svoje napačne odločitve, se uči.