Friedrich Nietzsche: Tako je govoril Zaratustra

• O čistosti

Ljubim gozd. V mestih se težko živi: tu je preveč pohotnih. 
Kaj ni bolje priti v roke morilca kakot v sanje pohotne ženske? 
In poglejte mi vendar te moške: njihovo oko pove - ne poznajo nič boljšega na svetu kakor ležati pri ženski. 
Blato je na dnu njihove duše; in gorje, če ima njihovo blato še celo duha! 
Da bi bili vendar vsaj kot živali popolni! Ampak k živali spada nedolžnost. 
Vam svetujem, da ubijte svoje čute? Svetujem vam nedožnost čutov. 
Vam svetujem čistost? Čistost je pri nekaterih čednost, pri številnih pa skoraj grehota. 
Ti so kajpak zadržni: vendar psica čutnost gleda nevoščjivo iz vsega, kar delajo. 
Še v višine njihove čednosti in noter v hladnega duha jim sledi ta živad in njen nemir. 
In kako lepo zna psica čutnost beračiti za kos duha, če ji odrečeš kos mesa. 
Ljubite žaloigre in vse, kar para srce? Vendar sem nezaupljiv spričo vaše psice. 
Imate mi preokrutne oči in pohotno pogledujete po trpečih. Se ni samo vaša nasladnost našemila in se imenuje sočutje? 
In tudi tole prispodobo vam dam: prenekateri, ki hočejo izgnati svojega hudiča, pri tem sami šinejo v svinje. 
Kdor težko prenaša čistost, temu jo je treba odsvetovati; da ne postane pot v pekel - to je blato in pojavost duše. 
Govorim o umazanih rečeh? To mi še ni najslabše. Spoznavajoči nerad stopi v vodo resnice, ne, če je umazana, temveč če je pilitva. 
Resnično, imamo čiste iz dna: ti so bolj blagega srca, rajši in boj se smejejo kakor vi. 
Smejejo se tudi čistosti in sprašujejo: "Kaj je čistost!
Kaj ni čistost norost? Ampak ta norost je prišla k nam in ne mi k nji. 
Tej gostiji smo ponudili prenočišče in srce: zdaj živi pri nas - naj ostane, dokler hoče!" 
Tako je govori Zaratustra.

Povzetek

Gozd kot simbol živalske divjine in hkrati umaknjenosti od vsega človeškega. Mesto je leglo greha in nečistosti »v njem se težko živi«. Tam se najdejo morilci, pohotne ženske, šibki moški, ki jim podležejo. Ljudje so nečisti in »nosijo blato v duši«, najhuje pa je, če kljub temu pravijo, da imajo duha. 

Zaratustra nagovarja bralca, naj ubije svoje čute, saj ve, da čuti zavajajo. Spodbuja k čistosti, a se zaveda, da je to hkrati nekaj dobrega, lahko pa se sprevrže v slabo, saj »je pri številnih grehota«. Preveč čistosti lahko vodi v šibkost in ta lastnost ni hvalevredna pri človeku. 

Čisti ljudje so tako zadržni, a čutnost gleda nevoščljivo na vse kar delajo. S tem stavkom želi Zaratustra povedati, da preveč čistosti bode ljudi, ki se preveč zanašajo na svoje čute in tako postajajo nevoščljivi in te bodo preizkušali »bodo beračili za kos duha«. 

Žaloigra je takšno živjenje in vzbuja sočutje. »Pohotno pogledujete po trpečih« - se pravi po čistih ljudeh – želite biti takšni, a namesto, da bi postali, se vaša duša spreobrača v drugo smer. Človek pa tega ne želi slišati, resnico ima za »umazane reči« in se je raje izogiba. Nerad stopi resnici naproti, a ne zato, ker je »umazana«, ampak ker je »plitka«.

Vseeno  obstajajo tudi ljudje čistega duha. Ti se svoje čistosti niti ne zavedajo, ampak se celo sprašujejo« »Kaj je čistost?« ne morejo je poistovetiti s samim sabo, zato je čistost norost. Pride brez, a bi prosil zanjo in ne da se je na silo pridobiti. Kdor pridobi čistost pa ne pomeni, da jo bo imel tudi za vedno, saj je kot »prenočišče« v katerem bo ostala »dokler hoče«. Kar pomeni, da bosta duh in srce tako dolgo domovanje čistosti, dokler nas življenje, ljudje ali okolje ne spridijo in se bomo spremenili.