HANNA ARRENDT

Filozofinja, intelektualka in po veroizpovedi judinja, Hanna Arendt, ki se je v svojih delih spopadla z nacistično in totalitarno ideologijo, je tematiko obdelala na, za tisti čas, nov način. Govorila je o človeškosti nacistov in o njihovem sodelovanji z vidika spoštovanja zakona ter predpisov.

Njena najbolj presunljiva izkušnja v življenju, je bila po mnenju nekaterih, branje o strahotah holokavsta. Na ta način je prišla do svojih globljih razumevanj revolucije in človeškega stanja. Rada je imela pestrost sveta in njegovo pluralnost, verjela je tudi v človeško edinstvenost.

V zgodovino se je zapisala predvsem s svojo idejo o banalnosti zla. Ta besedna zveza je postala neke vrste kliše, ki pa je mnogokrat uporabljena preplitko in kot nekaj globljega.

Ko se je leta 1961 v Jeruzalemu in celem Izraelu pripravljalo sojenje Adolfu Eichmannu, je cel svet budno spremljal dogajanje. Za obtoženca  Eichamnna so pripravili posebno kletko s neprebojnim steklom, saj so želeli preprečiti možnost atentata. Prav tako pa je sojenje spremljal poostren nadzor na vseh ravneh. Tudi sama Hanna Arendt se je sojenja udeležila, a bila presenečena. Zdelo si ji je, da je sojenje temeljilo na poenostavljeni zgodovini in ceneni retoriki. Sodili niso ne posamezniku, ne nacističnemu režimu, vendar zgodovini antisemitizma. Celo Eichmann se ji je zdel prikazan kot ubogi izvajalec zakonov oz. samega antisemitizma. Po njenem mnenju bi moralo biti sojenje prikazano z vidika genocida in napada na človečnost. Njene misli so bile antimitološke in antiideoološke.

Povzeto po  VITA ACTIVA – The spirit of Hanna Arendt, Film Ade Ushpiz