Karl Jaspers: Izvor filozofije

Karl Theodor Jaspers je bil psihiater in filozof, ki je imel velik vpliv na moderno teologijo, psihiatrijo in filozofijo. Velja za enega najpomembnejših predstavnikov eksistencializma v Nemčiji. Eksistencializem se je ukvarjal z vprašanjem človeškega obstoja. 

Izvor filozofije 

(s komentarji) 

Odlomek iz knjige Uvod v filozofijo oz. Einführung in die Philosophie.

Filozofija kot metodično mišljenje ima svoje začetke pred 2500 leti, kot mitično mišljenje pa že veliko prej.Vendar je začetek nekaj drugega kot izvor. 

Začetek je zgodovinski in prinaša nasled­nikom rastočo množico domnev, ki omogočajo mišljenje. 

Izvor pa je vedno vir, izkaterega prihaja pobuda za filozofiranje in v katerem vsaka današnja filozofija edi­no more razumeti predhodne. 

• Ta izvor je večplasten. Iz čudenja sledijo vprašanja _(?) in spoznanja _(Aha!), iz dvomov o spoznanem kritični preizkusi in gotovost, iz človeškepretresenosti in zavesti lastne izgubl­jenosti pa vprašanje o samem sebi _{(Kdo sem?)}. Predočimosi najprej te 3 motive.

Izhodišče razmišljanja je filozofija starih grkov.  

Prvič: Platon _{(grški filozof - 5.st.pr.Kr)} pravi, da je izvor filozofije čudenje. S svojimi očmi smo deležni zvezdne­ga pogleda, sonca in nebesnega svoda. Iz tega pogleda izvira nagon po preiskovanjuvesolja. Iz tega pa se je razvila filozofija, največje dobro, ki so ga umrljivemu rodunaklonili bogovi. In Aristotel _{(starogrški filozof, učenec Platona)}: »Kajti čudenje je tisto, kar človeka sili k filozofiranju: najprej se čudi nenavadnostim, ki jih srečuje, počasi gre naprej ter se sprašuje o giba­nju Lune, Sonca, zvezd in nastanku vesolja.« Čudenje sili k spoznanju. V čudenju se zavem svoje nevednosti. Iščem vedenje, toda zaradi vedenja samega in ne zaradikakršne koli splošne potrebe. Filozo­firanje je nekakšno prebujenje iz navezanosti naživljenjske potrebe. Prebujamo se, ko brez kakšnega določenega namena gledamostvari, nebo, svet, ko postavljamo vprašanja, kaj in odkod je vse to. Odgovor nanjenam sicer nič ne koristi, daje pa nam zado­voljstvo. 

Drugič: če sem zadovoljil svoje čudenje in občudovanje v spoznan­ju bivajočega, sevendar kmalu pojavi dvom. Čeprav se spoznanja kopičijo, pri kritičnem preizkusu ni nič gotovega. Čutno zazna­vanje je odvisno od naših čutil in varljivo. Gotovo se ne ujema s tistim, kar obstaja zunaj mene, neodvisno od mojega spoznanja. Našimiselni vzorci so pogojeni s človeškim razumom. Zapletajo se v nerešljiva nasprotja.Trditve povsod nasprotujejo drugim trdit­vam. S filozofiranjem zajamem dvom, gaposkušam razviti do konca, tedaj pa se zaustavim ali z veseljem nad zanikanjempreko dvoma, ki nič več ne pusti, da velja, ki pa hkrati ne omogoča nobenega korakanaprej – ali pa pri vprašanju: kje je gotovost, ki se izogiba vseh dvomov in pošteno vzdrži vsako kritiko. Slavni Descartesov _{(francoski filozof in matematik, 16.st.)} stavek »Mislim, torej sem« je bil filozofu gotovost brez vsakega dvoma, medtem ko je o vsem drugem dvomil. Čeprav sem popolnoma prevaran v svojem spoznanju, ki ga morda niti ne opa­zim, me vendarne more prevarati, da jaz vendar sem, saj sem vendar v svojem mišljenju prevaran. Dvom postaja kot metodični dvom vir kritičnega preizkusa vsakega spoznanja. Zato: brez radikalnega dvoma ni nobenega resničnega filozofiranja. Odločilno pa je, kako in kje bo preko dvoma dosežen temelj goto­vosti. 

In sedaj tretjič: v spoznavanju predmetov v svetu, ko skušam z dvomom priti do gotovosti, sem usmerjen na stvari, ne mislim nase, ne na svoje cilje, srečo in blagor,marveč pozabim nase in to spoznanje me zadovoljuje. Drugače je, ko se zavemsamega sebe v lastnem položaju. Stoik Epiktet pravi: »Izvor filozofije je zavedanje lastne slabosti in nemoči.«

(Jaspers 1971: 10–11, prevedel M. Šimenc)

SPOZNAVNI PROCES
1.	ČUDENJE	Ko se čudim se sprašujem in skušam odgovoriti na svoja vprašanja, skušam priti do spoznanja. “ Kdo sem? Človek z željami in nagoni. “	ČUDIM se NEVEDEN SEM. Raziskujem, filozofiram.
2.	DVOM	Je to res? Kako lahko to dokažem?	Zavedam se svoje nevednosti, zato dvomim. Želim se znebiti občutka dvoma.
	RADOVEDNOST
3.	PREIZKUS	Kako se to kaže v mojih dejanjih?	Iščem vedenje, raziskujem, prebujam se z vprašanji: Zakaj je temu tako in od kod vse to? Filozofiram. Protislovja me ženejo v preizkušanje.
	SPOZNAVANJE
4.	PRETRESENOST	Čemu je to tako?	Odgovori niso koristni. Čutila so varljiva.
5.	SPOZNANJE	Zares je to tako, zavedam se, da sem takšen, da so stvari takšne kot so.	Dobimo občutek zadovoljstva.
	GOTOVOST
	ZAVEST
	ODKRITJE

Platon je bil grški filozof, ki je živel ok. 427–347 pr. n. št., rojen je bil v Atenah in postal je Sokratov učenec. Napisal je več del: Država, Sokratov zagovor, Apologija, Zakoni, ..

Epiktet je bil stoiški filozof, ki se je leta 55. n. št. kot suženj rodil v času Rimskega cesarstva.