Katoliška etika v današnjem času (Catholic Ethics in Today's World)
Katoliška etika v današnjem času (Catholic Ethics in Today's World)
Ko je bila v letu 2008 izdana knjiga Chatolic Ethics in Today's World (»Katoliška etika v današnjem času«) lahko skoraj s pridom trdimo, da se mnogi niti niso zavedali, da so etični in finančni problemi tik pred eksplozijo. Res, pretekla leta pred krizo je bila večina oči uprtih še v finančne krize drugih kontinentov, ki pa so bili za nas ravno dosti oddaljeni, da smo se z njimi po malem ukvarjali in ravno prav oddaljeni, da nismo čutili njihove krize. V začetku novega tisočletja se je veliko govorilo o Afriški krizi, ravno na tem primeru opozori avtor knjige na problem zadolževanja ter etičnega ravnanja. Etika v današnjem svetu je pomembna in mnoge težave bi nam lahko bile prihranjene, če bi ljudje sprejemali odgovornost za svoja dejanja in bi se trudili živeti tako etično kot moralno.
Tuji dolg
Dolg je zapleteno vprašanje, pri katerem nihče ne pričakuje v naprej pripravljenega odgovora. A vendar je avtor v knjigi sprašuje, če je etično zahtevati povračilo dolga od tistih, ki niso od posojila imeli nikakršne koristi? Je etično zahtevati povračilo, ko pa bi se denar lahko porabil za življenjske socialne projekte družbe? In splošno vprašanje, ki se tiče etičnosti obrestne mere, ali je etično zahtevati vračilo za denar, ki bi bil že odplačan, če se ne bi ves čas kopičile obresti? Nabiranje obresti povzroča začaran cikel dolga. Kje so časi ko smo zapravljali samo toliko kolikor smo si lahko privoščili? Dolg je v resnici simptom veliko večjega problema: družbenega nadzora.
Strukturne spremembe
Afriški primer zadolževanja so poskusili reševati z odpisom dolga ter strukturnimi spremembami, ki so bile delno vsiljene kot predpogoj za novo pomoč. Seveda so spremembe v družbi, ki ne funkcionira potrebne in če ima družba pred sabo še toliko nerešenih problemov kot Afrika, potem še toliko bolj, a vendar se postavlja vprašanje, ali ne bi morali večji delež reševanja problemov prepustiti samemu narodu. Paketi pomoči bodo neuspešni, če ne bodo strukturirani tako, da bodo pustili maksimalno možno svobodo, da se narod razvije pod svojimi pogoji.
Počasen gospodarski razvoj
Vzrok za pomanjkanje gospodarskega razvoja se skriva v strukturnih spremembah. Z sprejemanjem novih kreditov so se Afriške države zavezale, da bodo izpeljale temeljne reforme tako na ekonomskem kot političnem področju. Z drugimi besedami rečeno bodo narodi dobivali pomoč samo v primeru strukturnih sprememb. Vsiljevanje teh sprememb pa je odprlo kar nekaj etičnih vprašanj. Ker gre veliko denarja samo za odplačevanje dolga, je posledično manj denarja namenjeno za vzdrževanje državne infrastrukture (vključeno z pitno vodo in sanitarnim sistemom), prav tako pa je zanemarjeno vprašanje ekologije. Strukturne spremembe niso prinesle samo dobrega, ampak so se izkazale za slabe na mnogih področjih. Regije so ekonomično, politično in socialno med sabo zelo raznolike, zato je nemogoče z centralnimi direktivami ustrezno ukrepati na vse dele. Poleg tega, če ni individualnega narodnega pristopa se samo povečuje razpon med bogatimi in revnimi, prav tako pa to ne pripomore k razvoju demokracije teh držav. Direktive so spodbujale prosti trg, ki naj bi bil rešitev za vse afriške ekonomske težave, vse to pa je bilo zgrajeno na predpostavki, da bodo nekoč represivne vlade kar na enkrat začele spoštovati človekove pravice. Narodom so vsili velike vsote kapitala, ki pa so na koncu zopet pristali v rokah nesposobnih managerjev, ki so države uničili že na prvem mestu.
Ko je bila v letu 2008 izdana knjiga Chatolic Ethics in Today's World (»Katoliška etika v današnjem času«) lahko skoraj s pridom trdimo, da se mnogi niti niso zavedali, da so etični in finančni problemi tik pred eksplozijo. Res, pretekla leta pred krizo je bila večina oči uprtih še v finančne krize drugih kontinentov, ki pa so bili za nas ravno dosti oddaljeni, da smo se z njimi po malem ukvarjali in ravno prav oddaljeni, da nismo čutili njihove krize. V začetku novega tisočletja se je veliko govorilo o Afriški krizi, ravno na tem primeru opozori avtor knjige na problem zadolževanja ter etičnega ravnanja. Etika v današnjem svetu je pomembna in mnoge težave bi nam lahko bile prihranjene, če bi ljudje sprejemali odgovornost za svoja dejanja in bi se trudili živeti tako etično kot moralno.
Tuji dolg
Dolg je zapleteno vprašanje, pri katerem nihče ne pričakuje v naprej pripravljenega odgovora. A vendar je avtor v knjigi sprašuje, če je etično zahtevati povračilo dolga od tistih, ki niso od posojila imeli nikakršne koristi? Je etično zahtevati povračilo, ko pa bi se denar lahko porabil za življenjske socialne projekte družbe? In splošno vprašanje, ki se tiče etičnosti obrestne mere, ali je etično zahtevati vračilo za denar, ki bi bil že odplačan, če se ne bi ves čas kopičile obresti? Nabiranje obresti povzroča začaran cikel dolga. Kje so časi ko smo zapravljali samo toliko kolikor smo si lahko privoščili? Dolg je v resnici simptom veliko večjega problema: družbenega nadzora.
Strukturne spremembe
Afriški primer zadolževanja so poskusili reševati z odpisom dolga ter strukturnimi spremembami, ki so bile delno vsiljene kot predpogoj za novo pomoč. Seveda so spremembe v družbi, ki ne funkcionira potrebne in če ima družba pred sabo še toliko nerešenih problemov kot Afrika, potem še toliko bolj, a vendar se postavlja vprašanje, ali ne bi morali večji delež reševanja problemov prepustiti samemu narodu. Paketi pomoči bodo neuspešni, če ne bodo strukturirani tako, da bodo pustili maksimalno možno svobodo, da se narod razvije pod svojimi pogoji.
Počasen gospodarski razvoj
Vzrok za pomanjkanje gospodarskega razvoja se skriva v strukturnih spremembah. Z sprejemanjem novih kreditov so se Afriške države zavezale, da bodo izpeljale temeljne reforme tako na ekonomskem kot političnem področju. Z drugimi besedami rečeno bodo narodi dobivali pomoč samo v primeru strukturnih sprememb. Vsiljevanje teh sprememb pa je odprlo kar nekaj etičnih vprašanj. Ker gre veliko denarja samo za odplačevanje dolga, je posledično manj denarja namenjeno za vzdrževanje državne infrastrukture (vključeno z pitno vodo in sanitarnim sistemom), prav tako pa je zanemarjeno vprašanje ekologije. Strukturne spremembe niso prinesle samo dobrega, ampak so se izkazale za slabe na mnogih področjih. Regije so ekonomično, politično in socialno med sabo zelo raznolike, zato je nemogoče z centralnimi direktivami ustrezno ukrepati na vse dele. Poleg tega, če ni individualnega narodnega pristopa se samo povečuje razpon med bogatimi in revnimi, prav tako pa to ne pripomore k razvoju demokracije teh držav. Direktive so spodbujale prosti trg, ki naj bi bil rešitev za vse afriške ekonomske težave, vse to pa je bilo zgrajeno na predpostavki, da bodo nekoč represivne vlade kar na enkrat začele spoštovati človekove pravice. Narodom so vsili velike vsote kapitala, ki pa so na koncu zopet pristali v rokah nesposobnih managerjev, ki so države uničili že na prvem mestu.
