Nikdar končano razmišljanje

I.                     

Modrost se skriva v besedah. Beseda se skriva pred človekom. Človek naj išče!

II.                   

Obdarovanje človeštva. Zaviti preteklost v lep papir, v celofan in jo podariti prihodnjim generacijam za darilo. Brez sporočila, brez svarila, da je dar tempirana bomba, da je cela zgodovina samo ena vojna, bitka za obstoj. Napor odvijanja bo v otrokovih rokah. Žar na začetku zaradi radovednosti in pohlepa, da čaka ga nekaj čudovitega je njegovo pričakovanje, a kaj hitro se razblinijo sanje. Preteklost ni bila lepa. Preteklost je prepolna hudobij in pohlepa, spletkarjenj in nazadovanj… Zato človek bodi močan, ko odpreš to darilo, če ne naučiš se nič, tudi tebi slabo se bo godilo in dar bo šel spet naprej.

III.                 

Racionaliziraj in subjekt/objekt razmišljanja bo razpadel na tisoče delcev. Razmišljanje je razkroj stvarnosti.

IV.                 

Želje. Kaj so želje? So misli iz glave, neuresničene predstave. So besede uroka, so kot puščice iz loka, ki ciljajo tja nekam v prihodnost. Včasih tarčo zadenejo drugič je ne. Usoda. Želje kot slepilo, želje kot poživilo, želje kot gorivo življenja, želje kot morilo veselja. Je srečen, kdor si želi? Bolj srečen od tistega, ki to dobi? Želja kot iluzija, mazilo za rane, včasih poceni, drugič preveč nas stane.

V.                   

Če si igralec ali umetnik, je tvoja norost sprejemljiva, tvoja čudaškost dobrodošla, hudomušnost oprostljiva, razigranost le del tvojega karakterja. Če nisi ne igralec ne umetnik si ob vseh teh lastnostih le drugačen oz. čudak, izstopaš po nepotrebnem.

VI.                 

V iskanju samega sebe. Navdaja te bezorientiranost. Nikdar! Izgubi se, raziskuj, odkrivaj! Samo ne išči! Če iščeš, bo tvoj vid omejen. Če pa boš odprt na svet, boš pozoren in tvoje obzorje bo razprostrano! 

VII.               

Vsaka beseda je izbljuvek že prežvečenega, že izrečenega, že mišljenega. Nekdo pljune besede prej, drugi kasneje. Razlika pa obstaja še v tem, da se vsakič besede premešajo z novimi encimi in se tako enkratno udejanjijo skozi novo še nikdar doslej živečo roko.

VIII.             

Vera v enega Boga. Mar ni vseeno? Vera v zgodovino o preteklih dogodkih, ki so se zgodili pred tisočletji. Vendar, kaj je resnica. Je bilo človeštvo takrat naprednejše in je ni izkrivilo? Zakaj dela to danes na vsakem koraku?

IX.                 

Zapletenost stvari in živečih organizmov. Le človeška rasa si pripisuje, da je pametna. Zakaj potem človek izumlja zdravila pri katerih ga lastne celice vedno znova prelisičijo in izkrivijo njegov učinek? Gre pri vsem mogoče le za boj na mikroskopski ravni in se v resnici dva bloka celic posmehujeta drug drugemu in želita pokazati, kateri je pametnejši?

X.                   

Bi še kdo dal življenje za to, da na svetu ne bi bilo več greha? Postavimo se v vrsto, morda nam sčasoma uspe.

In tako so se postavili. Človeštvo je usmrtilo prvega. Človeštvo je usmrtilo drugega. Človeštvo je iztrebilo na milijone ljudi. Greh še zmeraj obstaja. Bi še kdo dal življenje za to, da na svetu ne bi bilo več greha?

Postaneš stvar posmeha bedakov. Vera nas bo rešila, slaba uteha.

XI.                 

Če bi bili vsi prisiljeni razmišljati o stvarstvu in obstoju, o filozofiji, mar bi nas to rešilo človeške neumnosti? Mar se jo da iztrebiti ali pozdraviti kot ošpice? Te te doletijo, a kmalu okrevaš. Je neumnost lahko le bolezen možganskih procesov, ki bo nekoč ozdravljiva?

XII.               

Predsodek – plitkost človeka, ki ne vidi onkraj vidnega in čutnega, onkraj površine, ki mine. V lepem človek vidi dobro, v grdem zlo. Zato se je mati narava poigrala z oblikami in vidi. Nekateri so postali slepi, drugi nevidni. Na tebi je, da spregledaš, da uganeš, kaj je resnično in kaj je prava lepota! Nagrajenci bodo ocenjeni po svojem življenju, nagrade izplačane v nebesih.

XIII.             

Zbiramo statistike o delovanju organov v slabih pogojih. Da bi jih izboljšali, še nismo dovolj zreli.

XIV.             

Lepo je videti nasmejanega in srečnega človeka.