Friedrich Nietzsche: Tako je govoril Zaratustra, O branju in pisanju

Zaratustra ceni, kar je napisano s krvjo, saj je ta kri pravi duh, tujega duha pa je težko razumeti. A vendar se vedno več ljudi nauči brati, a kaj ko je to pokvarilo tako pisanje kot mišljenje.

Nekoč je bil duh bog – pisanje je bilo božja beseda, potem je postal človek, pisanje je postalo človekova misel in sedaj je postal sodrga, saj ljudje pišejo za množice in množicam, kvaliteta pa se je pokvarila. Kdor piše v pravem duhu (»krvi«) in izrekih, ne želi, da bi se ga samo bralo, ampak da bi se ga učili na pamet. Pomeni, da ima njegova misel vrednost, ki lahko prenaša neko konkretnejše znanje, nauk, ki lahko človeku koristi ne samo med kratkočasenjem med branjem, ampak za celo življenje.

Pisanje je kot gorovje in mora biti na nivoju. Je najkrajša pot z vrha na vrh, a da bi postalo pisanje gorovje so potrebne dolge noge, potrebno je veliko besed, zato Zaratustra predlaga, da naj bodo že sami izreki vrhovi, naj prenesejo velike misli in naj bodo namenjeni ne vsem, ampak »velikim in postavnim«.

Ampak Zaratustra »ne čuti več z [nami]«. Proti gorovju gledamo, kadar se želimo povišati, kadar želimo imeti neko potrditev od znanja, on pa gleda na nas navzdol, saj poseduje že to znanje in se smeji. Smeji se nad vsemi žaloigrami in žaloresnimi, ker v njih ne vidi vrhov, ampak samo težke oblake.

Modrost nas želi brezskrbne, porogljive, nasilne, je kot ženska, ki ljubi vedno samo vojščaka, zanjo ne bo dovolj nek pastir, ampak želi nekaj več.

Pišete žaloigre z izgovorom, da je življenje težko prenašati, ampak treba je ceniti trenutke jutra, ko se ponosni vstanemo in gremo zvečer vdano zopet spat. Kljub težkemu življenju ne obupamo, vsi skupaj smo čedni nosljivi osli in oslice, saj prenašamo svoja bremena.

In ne glede na težkost bomo vedno ljubili življenje, ker radi ljubimo in smo vajeni tega. V ljubezni je vedno nekaj blaznosti, ampak hkrati nekaj umnosti. Težko je včasih ljubiti, a ko vidimo, da ima ta naša ljubezen vrednost tudi ta pridih težine največkrat odpade in jo v svoji blaznosti raje spregledamo.

Saj kdo pa je sploh tisti, ki ve največ o sreči? Zdi se, da so to metulji in miljni mehurčki in kar je njim podobnih med ljudmi. To so krhke gibljive dušice, nedolžne in ranljive, a nosijo pridih neke svobode in lahkotnosti, ne občutijo tistih črnih oblakov in jim ne podležejo. Zaratustro zapeljujejo v solze in pesmi, njihov obstoj je ganljiv.

To pa Zaratustri manjka pri bogu. On ne zna plesati, on ni lahkoten in ne frfota. Zdi se bolj kot hudič: resen, temeljit, globok, slovesen. Gre za težkost duha in zaradi te težine se stvari skrivijo, »padajo«. Potrebna je lahkotnost, potreben je smeh, potrebno je ubiti duha teže in to lahko naredimo samo s smehom. Tega se moramo naučiti, tako kot smo se naučili hoditi. Treba se je naučiti leteti in tako ne bo več potrebno, da nas pahnejo nekam, da bi se v svojem duhu premaknili. Zaratustra je dosegel to lahkotnost, on leta, vidi stvari pod sabo in bog pleše skozenj.