Friedrich Nietzsche: Tako je govoril Zaratustra, O onstrancih
Svet kot delo trpečega in izmučenega boga.
Sen / sanje svet in pesnitev boga.
Božanski svet je kot sanje, čaroben, »barvast«, podoben pesnitvi, ampak bog je bil nezadovoljen in želel je pogledati stran od svojega sveta, zato je ustvaril svet in ljudi.
Ker ko trpimo in nismo zadovoljni, nas prevzame »pijana slast«, nerazumna želja, da bi se ozrli drugam in se izgubili v stvareh, ki bi pomirile naše trpljenje.
To pijano slast in samoizgubo je nekoč tudi Zaratustra našel v svetu. Videl ga je kot večno nepopolnega, kot večno protislovje.
Boga smo ustvarili mi, je delo in domisel človeka. Onstranstvo je izmišljeno in je samo iznajdba, s katero si zdravi trpljenje, muke in strahove.
Trpljenje in nemoč sta »ustvarila vse svetove«, sta ustvarila pribežališče v sen in »oni svet«. Utrujenost je ustvarila bogove in onstranske svetove. Telo je obupalo nad zemljo in svojo realnostjo in ko je človeka navdal občutek minljivosti, takrat je želel »z glavo skozi zadnje stene, in ne samo z glavo – tja čez na oni svet«. Metaforičen prikaz, kako je človek trmast v svojem vztrajanju ustvaril drug svet v katerega se bo hočeš nočeš lahko zatekel, čeprav morda ne bo realen, ampak kot pravimo želim z glavo skozi zid in človek je želel v onstanstvo, čeprav ne obstaja.
Oni svet je samo »nebeški nič« in ne obstaja, božji glas je samo trebuh bivanja, ki ne govori človeku kot neka tretja oseba, ampak je to človek sam, njegov notranji glas.
A pri tem je bistvo, da je bivanje težko dokazati, mi smo tisti, ki postavljamo vrednote stvarem in mi jim dajemo vrednost in mero.
Zemeljska glava je tista, ki ustvarja smisel zemlje. Zaraturstra poudarja, da uči ljudi »nove volje«. Uči jih, da morajo hoteti pot življenja, ne smejo se zatekati stran od nje in iskati tolažbo, da jih nekje čaka nekaj božanskega, odrešilnega, nebeškega. Nehati morajo bežati, nehati si morajo želeti, da bi se izmaknili telesu in tej zemlji. Krć in slast svojega izmika so kljub temu dobili, a podarila jim ga je zemlja, umrli so.
Zaratustra ne obsoja bolne, verjame v njihovo okrevanje. Pravi, da naj si ustvarijo višje telo. Tisti, ki pa okrevajo, bodo počasi uzrli svojo zablodo in grob svojega boga. Boga ni, čeprav ga mnogi iščejo, pesnijo o njem ter se ozirajo na »temne čase«, ko sta bila vera in blodnja nekaj drugega, besnenje uma bogupodobnost in dvom greh.
V preteklosti se ni smelo dvomiti v obstoj boga in vsaka misel, ki ni bila v skladu z božjim naukom se je smatrala za greh. Če je človek želel razglabljati o stvareh in se je spraševal po odgovorih, ki niso bila cerkvenemu svetu po voji, je bil takoj grešnik.
Bogu podobni hočejo, da se v njih varuje in dvom smatrajo za greh, a sami verjamejo samo v telo in prisluškujejo oznanjevalcem smrti, sami pa oznanjajo onstranske svetove. Tudi njihova vera je greh, saj ne verjamejo v nič drugega kot smrt, a drugim oznanjajo onstranstvo, samo, da bi si jih podredili.
Potrebno je poslušati zdravo telo, ki bo govorilo pošteno in čisto o smislu Zemlje.
