Razmišljanje: Moji pogledi na osamosvojitev Slovenije
O Sloveniji težko
razmišljam na drugačen način kot o neki samostojni enoti, čeprav me je
zgodovina učila o tem, da je bilo slovenstvo vedno podrejeni del drugih, a
vedno tako močno, da se je znalo ohranjati. Nekateri so ravno to cenili na
Slovencih. Zdelo se jim je občudovanja vredno, da se je kultura skozi vsa leta
ohranjala in se ni zlila z drugo, je vedno ostala delček zase in se v pravi
zavesti ni pustila podrediti. Seveda je bilo na papirju vedno vse drugače.
Koliko let je prevladovalo nemštvo na slovenski zemlji. Pisati je bilo
prepovedano v slovenščini, veljala je za nerazvito, pa se je kljub temu uspela
ohraniti in si je po stoletjih izborila svoje samostojno mesto v svoji
samostojni državi.
Jugoslavija je bila pot k
tej osamosvojitvi, so bile prve močnejše injekcije samozavesti, ki se je z
desetletja v desetletje stopnjevala po celi Evropi. »Ponosen moraš biti na svoje
korenine, na svojo narodnost! To šteje!« In kljub temu, da je ta zavest
prerasla tudi v pretirano sovraštvo do drugih narodnosti in se je v skrajni
obliki izrodila v 2. svetovno vojno, je bil tudi to proces. Bila je rast
narodov, učenje na prevelikih napakah.
Slovenija je v sklopu
Jugoslavije zaživela svojo slovansko zavest, končno ni bila del tuje celote,
ampak je bila del tistih, ki so imeli iste korenine in temelje kot ona. Gradilo
se je na slovanstvu, gradilo se je na preveč oddaljeni bazi kolektivne
zgodovine. Stvar, ki nas je združevala, slovanske korenine so se že preveč
razrasle vsaka v svojo smer in niso bile več zmožne zrasti v skupno drevo.
Nekaj časa so rasle, a vendar je bila različnost vseeno premočna. Del, ki je
bil skupen v zavesti je začel izginjati in vsak del korenine si je zaželel
zrasti v novo drevo. Abstraktno gledano smo bili krompir. Rasli smo iz istega
debla, a vsak je že po naravi za obstoj moral postati nov gomolj, nova celota.
Slovenija je to postala in prav tako drugi jugoslovanski predeli. Nastalo je
sedem držav in vsaka se je morala odcepiti od glavne korenine na svoj način.
Slovenija je imela srečo in ni bila v veliki vezanosti in odvisnosti od glavne
korenine, zato je tudi ta del potekal lažje in brez velikih posledic.
Danes si težko
predstavljam, da bi bilo drugače. V času vsega dogajanja sem imela približno 4
leta, živela sem v svetu igre in fantazije, odkrivanja okolja. Še zavedala se
nisem, da je svet tako velik.
Sprva sem bila ob misli na
ta čas vztrajno prepričana, da je preveč oddaljen. Kako naj sploh napišem, kaj
sem takrat občutila? Po premisleku pa sem ugotovila, da je tudi moj spomin
povezan s tem začetkom. So majhni utrinki, ki sem jih takrat gledala z drugimi
očmi.
Spomnim se siren, ki so
tulile vsako nedeljo, ko so preizkušali njihovo pripravljenost. Spomnim se
mame, ki je še leta za tem vsako nedeljo ob 12 h, ko se je oglasila sirena
rekla, da je treba zmoliti oče naš. Nisem razumela, a sedaj vidim, kako je to izhajalo
še iz preteklega strahu in ta je kot mali opomin zrasel v navado. Kasneje smo
se tudi mi otroci igrali ob zakloniščih, za katera nismo razumeli, kaj sploh to
so. Najbolj pa mi je ostal v spominu strah mojih staršev.
Verjetno spomini res
izhajajo iz časa slovenske vojne za osamosvojitev, ko me je varuška prebudila
iz spanca. Peljala me je v klet v neko sobo – to je bilo zaklonišče. Sedeli smo
v nekem prostoru za mizami in spomnim se samo čisto malo. Ura je bila okoli
četrte. Vedela sem, da mora prit ati pome iz službe, a ga ni bilo. Zakaj ga ni
bilo in zakaj sem morala sedeti med vsemi temi ljudmi, nisem razumela. Hotela
sem samo očeta, ki mora priti pome!
Prišel je z zamudo, z nekim občutkom zaskrbljenosti. Na hitro smo odšli, verjetno
domov. V meni odmeva: »Preplah je minil«, pa čeprav nisem razumela kakšen.
Drugič smo bili v
stanovanju, ko se je spet oglasila sirena, mama je bila prestrašena, hitro sta
pograbila kovček, ki je bil vedno v pripravljenosti in šli smo v klet. Spomnim
se samo, ker me je močno stisnila, rekla naj bova s sestro pridne in tiho.
Nisva razumeli. Čakanje v kleti nama je bil nesmiselno. Čemu? A tudi ta preplah
je hitro minil, na kovček sem skoraj pozabila in tudi na dejstvo, da smo imeli
vedno nekaj hrane na zalogi za kak nujen primer. Nujen primer? Tuja misel, ki
je šla v pozabo. Vseeno pa sem bila takrat verjetno polna vprašanj, zakaj je
temu tako.
Čas otroštva je bil zame
lep in lahkoten, osamosvojitev se me je dotaknila na kratko in še to nezavedno.
Res pa, da je obstajala še ena razlika. Na morje, kamor smo hodili je bilo
treba kar na enkrat imeti potni list. Meje so se zaprle in vsakič, ko smo stali
in čakali na vrsto, da nas spustijo mimo, so bili tam mrki ljudje, ki so hoteli
videti, kaj prevažaš in so brskali po tvojih kovčkih… Leta kasneje se navadiš
na nove stvari. Pozabiš dogodke, a kot vidim nekateri utrinki ostanejo. Velikih
občutkov ni in kot sem že v začetku napisala, si težko zamišljam drugo
realnost. Slovenija je in to se mi zdi naravno. Vprašanja tujcev, kje leži in
nerazumevanje zgodovine, se mi zdi odveč. Dogodki kot sem ga doživela v Grčiji
pa kažejo, da starejši pozabljajo počasneje kot mi otroci. Takrat me je star
gospod vprašal s kod sem. Rekla sem, da iz Slovenije. Pogledal me je, se
zamislil in potem izusti: Aaa Jugoslavija, Tito, Tito! –»Ne Jugoslavija, ampak
Slovenija!!« so bile misli v moji glavi, a starčku sem samo prikimala: »Vsaj
geografsko in zgodovinsko je zadel!«
Ljubljana, 5. december 2010
Labels:
razmišljanje
