Komentar k Veri in razumu Janeza Pavla II.

Komentar k Veri in razumu Janeza Pavla II.

Povezanost vere in razuma se zdi na prvi pogled kontradiktorna, saj se vere v vsej polnosti ne da razumsko utemeljiti, pa čeprav se je človek že stoletja trudil, da bi to storil. Vendar že dejstvo, da se spraševanje ni ustavilo, kaže na to, da nas noben odgovor, ki je prišel iz filozofskih in drugih usmeritev ni zadovoljil v tej meri, da bi se naše spraševanje prenehalo in bi mirno lahko sprejeli dana dejstva za absolutne nespremenljive resnice. Odgovori, ki nam jih daje razum, nas ne zadovoljijo, prav tako pa nam sama vera marsikdaj ne zadošča, saj je današnji trend časa takšen, da je potrebno vse analizirati in definirati do potankosti, tega pa se pri iskanju odgovorov o življenjskih resnicah ne da. Tako je človek v svojem iskanju zapadel v množico razdrobljenih znanj in zaslepljenosti na mnogih področjih. Razum so nekateri strogo ločili od vere, vero pa so zapostavili, saj v času, ko dvomimo vse, ne ponuja nekih kristalno jasnih odgovorov sprejemljivih za absolutno večino. Skrivnosti, ki se skrivajo v veri so se tako nekateri raje odpovedali kot pa da bi se poskusili z njo razumsko spopasti.

V okrožnici Vera in razum se je Papež Janez Pavel II. spopadel s dvema na prvi pogled kontradiktornima pojmoma ter dokazal, da je povezanost med njima neizogibna, prav tako pa tudi dobra. Vera in razum sta Božji dar. Ne nasprotujeta si, ampak se dopolnjujeta. Verjeti v resnico je nekaj naravnega in razumsko pogojenega. Bog ne zahteva vere, ampak pusti človeku svobodo, da jo sam prepozna kot pot do resnice in absolutnega. Zmožnost verovanja zato ni nobeno posebno darilo, saj mu razum to zmožnost lahko odvzame. Da pa jaz lahko temu nekomu verjamem, da govori resnico, je božje darilo in milost.  

Stoletno približevanje resnici in soočanje z razumevanjem nerazumljivega je rojevalo ista bistvena vprašanja značilna za človeško življenje. ljudje so se spraševali po izvoru, o smislu, o posmrtnem življenju ter o vzroku zlega. Poskuse odgovorov najdemo v vseh kulturah tako v verskih spisih Ved, Avesti kot v spisih Konfucija ali Leo Ceja, ali pa literarnih delih Homerja, in Sofokleja. Človekovo srce se je ne glede na čas in prostor vedno znova znašlo v zadregi zaradi istih vprašanj, na katera v polnosti razumsko ni moglo najti odgovora. A vendar kot pravi Kant: Imej pogum se posluževati svojega lastnega razuma! Tako se je tudi človek vedno znova podajal na pot iskanja odgovorov pri čemer pa se je zatekal k višjim silam, v katerih je prepoznal vir pravega spoznanja in dobrega. Ta nedoumljiva širina spoznanj je zanj postal pojem boga.

V krščanskem svetu so ljudje prepoznali Boga kot očeta in stvarnika nebes in Zemlje in skozi njegovo razodetje so bili zmožni poiskati vse, kar so brez uspeha skušali doseči z razumom. V njegovem razodetju so našli resnico. Ta pa se ni pokazala kot najvišja točka razumsko izdelane misli, ampak ravno nasprotno – predstavlja se kot najpreprostejša danost, izraz ljubezni, ki rojeva razmišljanje. Že v knjigi Modrosti so zapisali, da »modrost ve in razume vse«. Želja po spoznanju kot tudi zmožnost razumevanja resnice sta dani vsem.  Razuma in vere ni možno ločiti, kljub temu pa obstaja nevarnost, da osebno iskanje zaide v zaslepljenost zaradi omejenosti narave razuma in nestalnosti srca. Kljub temu, pa je tudi takrat, ko se človek resnici izogiba, ta še zmeraj prisotna in vpliva na njegovo bivanje.

Življenja se ne da utemeljiti na dvomu negotovosti ali laži, zato človek kot iskalec in filozof vedno znova skozi vero in razum usmerja svoje življenje ter prav tako s pomočjo drugih oseb išče resnico, ki bi bila zmožna razložiti smisel življenja in teži v iskanje absolutnega. Po apostolu Pavlu je bila že v izvirnem načrtu stvarstva predvidena zmožnost razuma, da preseže čutno danost in dosega sam izvir stvari. Žal pa se je človek odločil, da se bo postavil v polno in absolutno avtonomijo nad stvarnika in je zmožnost lahkega vzpona k Bogu izginila.

Zaslepitev razuma odslej ovira pot k polni resnici, oči so postale nezmožne jasnega pogleda in razum je postajal vedno večji ujetnik samega sebe. Prelomni trenutek je bil tako Kristusov prihod, saj je on odrešil razum svoje šibkosti in ga osebno osvobodil verig, v katere se je bil vklenil. Tudi pisatelj Heinrich Heine na podoben način napiše: »Če te jezi tvoje oko, ga iztrgaj, če te jezi roka, jo odsekaj, če te jezi jezik, ga odreži, če pa te jezi razum, se zateči h katoliški veri.« Heine nakaže, da človek potrebuje nekaj izven razumskega okvirja na kar se bo oprl in mu bo pokazalo drugo plat stvarnosti. To pomeni, da če na odprt um cepimo bogastvo, ki prihaja iz razodetja, potem smo se zmožni dvigniti vse do najvišjih stopenj razmišljanja. Lahko dosežemo modrost, vseeno pa moramo tudi tu razlikovati med modrostjo filozofskega pomena, utemeljeno na zmožnostih uma, ki je prirojena ter teološko modrost, ki je utemeljena na razodetju in raziskuje globino vere ter dosega samo božjo skrivnost. V skrivnosti mora filozofija sprejeti izziv. Usvojiti mora logiko, ki bo poenoteno in organsko pojmovanje znanja znala sestaviti v pravo resnico in smisel. Preseči mora razdrobljenost znanja, ki vodi v nevarnosti kot so eklekticizem, scientizem, pragmatizem in podobne miselne tokove. Filozofska misel pa je tudi tu ključnega pomena, saj je kot zrcalo, ki odseva kulturo ljudstev, hkrati pa je tudi edino področje razumevanja in dialoga s tistimi, ki so drugih ver ali pa neverni.

Vera in razum sta v tesni povezanosti in nikakor ne izključujeta druga druge. Razum je kot mehanizem, kot raziskovalec in inovator, organizator življenja, krotitelj čustev in hrepenenja ter deluje na podlagi logike in preteklih spoznanj in naukov. Vera pa je na drugi strani ključ, ki vodi iz zaslepljenosti in omejenosti razuma v višja spoznanja, ki so onkraj definicij. Je dodatna sfera, ki dopolni razumska spoznanja in razdrobljene koščke resnice postavi v celoto. Ravno ta razdrobljenost predstavlja dandanes problem, saj ljudem jemlje orientacijske točke in jim zastira vpogled v osebno življenjsko poklicanost in življenjski smisel. Človek, katerega dolžnost naj bi bila, da si širi vedenje, dokler ne pride do spoznanja, da je izpolnil vse, kar je bilo v njegovi moči, ne uporablja več te avtonomije. Zadovoljil se je z začasnimi delnimi resnicami ter si prenehal postavljati vprašanja, ki bi ga pripeljala do vpogleda onkraj sebe in svojih načrtov. Morda se je tu res preveč izkazalo dejstvo kot ga je zapisal Victor Hugo: »Verovati je težko, verovati v nič pa nemogoče«. Če bi radi spoznali povezanost vere in razuma, Boga in nas samih, pa morda najdemo del resnice v besedah Kennetha Branagha, ki pravi, da vsak odnos živimo v naprej in ga lahko razumemo šele za nazaj.

 

»Blagor človeku, ki si bo vzel k srcu modrost, ki bo pametno razmišljal, ki bo v svojem srcu premišljeval o njenih poteh, ki se bo poglabljal v njene skrivnosti. Kakor lovec se bo pognal za njo, v zasedi jo bo čakal na njenih stezah. Čez njena okna se bo sklanjal, poslušal bo pri njenih vratih. Zraven njene hiše se bo utaboril, v njene stene bo zabil šotorski klin. Svoj šotor bo postavil njej pri roki, nastanil se bo v srečnem bivališču. Njej bo dal svoje otroke v varstvo, šotoril bo pod njenimi vejami. Varovala ga bo pred pripeko, prebival bo v njenem veličastvu« (Sir 14, 20–27).

Ljubljana, 7. december 2010