Maritainovo razumevanje pomena človekovih pravic

Jacques Maritain na kratko

Jacques Maritain je bil francoski filozof. Rodil se je v Parizu 18. novembra 1882. Študiral je filozofijo ter biologijo. Na njegovo delo sta vplivali filozofiji Tomaža Akvinskega ter Léona Bloya. Po izbruhu druge svetovne vojne je odpotoval v Ameriko ter poučeval na tamkajšnjih univerzah. Ukvarjal se je z vprašanji etike ter človekovih pravic. Umrl je leta 1973v mestecu Toulouse v Franciji.

Maritainovo razumevanje pomena človekovih pravic

Povzetek 

Človekovo bistvo kot izhodišče za naravno pravo ter človekove pravice

Da bi prišli do splošnih zakonitosti iz katerih bi povzeli pravila, ki veljajo za vsakega posameznika se je potrebno zazreti v človeka samega ter najti tisto nekaj, kar ga postavlja na mesto avtonomnega bitja, ki se je sposobno zazreti vase, si zastaviti cilje ter delovati po principu strmenja za dobrim ter izogibanja zlemu. Že od samega začetka, ko si je posameznik začel postavljati vprašanja o svojem obstoju, je prihajal do vedno novih spoznanj o svojem bistvu. Že Sokratovo načelo pravi, da je bistvo spoznati samega sebe. Pascal pa se je kasneje zavedal, da je človekovo dostojanstvo v njegovih mislih. Prav tam pa je potrebno začeti, da bi prišli do človekovega bistva ter s tem bili sposobni zastaviti temelje njegovih pravic, ki so mu podane že samo s tem, ko obstaja ter je del stvarstva. Izoblikovalo se je t.i. naravno pravo.


Maritainov pogled 

Skozi obstoj je človeku podano, da stopi v svet odnosov. Ti so se oblikovali tekom zgodovine in postavili pravila ter meje človeškemu delovanju. Človek je ugotovil, da je brez njih nemogoče delovati in da te meje obstajajo že samo zaradi obstoja njega samega. Prisotne so in ni njih treba zapisati. Človek se jih spozna kot del sebe, kot del resnice, ki je podana v okviru sobivanja z ljudmi, v okviru skupnega življenja. Pluralnost družbe in kultur prinaša različne resnice. Katera je univerzalna ali najboljša je tako nemogoče definirati in priti do dogme kot pravi Maritain celo sporno.

V vsakem primeru nastopi velik problem: katera resnica se da najbolje utemeljiti, da bo razumsko sprejeta med največjim številom ljudi.  Da bi prišli do teh skupnih resnic, se pojavita dve prepreki: ideologija in načelo. Da bi ljudje prišli do enotnih zaključkov, bi morale biti tako ideologije kot načela usklajena. Kot pravi Maritain: »dokler ne bo enotnosti vere ali enotnosti filozofije, bodo razlage v medsebojnem sporu«. Se pravi resnic ne bomo morali spoznati kot skupnih, saj bodo argumenti za in proti neusklajeni. Iz tega vidika gledano je zagotovitev sporazuma o skupni deklaraciji človekovih pravic mogoče le v teoriji, v praksi pa je težko narediti osnutek, ki bo sprejemljiv za vse.

Kljub temu se organizacije kot UNESCO trudijo priti do soglasij, pri tem skušajo upoštevati »zapleteno naravo vesti«, ki je pogojena z zgodovino, dosežki ter razvojem družbe. Čut za moralo skušajo gledati iz vidika, ki je neodvisen od filozofskih sistemov. Saj le ti »v praktičnih sklepih predpisujejo pravila ravnanja, ki se na splošno zdijo enaka [vsem obdobjem in kulturam]«, utemeljevanja vprašanja »zakaj« pa se pri tem med njimi razlikujejo.

Pri definiranju teh resnic je s filozofskega vidika gledano zelo pomembno, da so le te natančno opravičene. Kje najti njihovo osnovo, je bilo dolgo vprašanje, a se je izkazalo, da je najpomembnejše začeti pri naravnem pravu, ki ga moramo gledati iz ontološkega vidika, kar pomeni, da je potrebno dojemati stvarnost teh resnic v njeni biti oz. obstoju, iz tega vidika resnice v tem primeru so človekove pravice nenapisan in nespremenljiv zakon, ki ni posledica zgodovinskih in družbenih okvirjev temveč večna resnica, ki živi od zmeraj in nihče ne ve od kod izvira. Tu gre za priznavanje vsestranske človeške narave, ki je enaka pri vseh ljudeh in ni odvisna od njegovih ciljev in potreb. Človeška narava deluje kot pravi Maritain po nekem redu in nagnjenju, ki je človeku razumsko spoznavno in v skladu s človekovo voljo oz. željo, da bi se kot človek uskladil z neizogibnimi cilji človeškega bitja.

Tako ima vsako bitje svoj naravni zakon ter tudi lastno bistvo, lastno nagnjenje k načinu delovanja. Skozi to pravilno delovanje človek skuša doseči polnost bivanja v rasti ali delovanju. Polnost bivanja pa lahko doseže le če upošteva svoj naravni zakon in s tem tudi moralni zakon, kateremu se podreja oz. ga krši glede na prednostni red. Ta prednostni red določa mejo med primernim in neprimernim ter pravilnim in nepravilnim ter človeka podaja v določen položaj, ki ima svojo povezavo z bistvom človeka. Včasih v določenih dejanjih je človekov cilj lahko nezdružljiv z njegovim bistvom, je nasprotujoč, nasploh v primeru umora, kjer razumsko bistvo takšno postopanje zavrača, čeprav ga posameznik morda zagreši, vendar v svoji notranjosti se le ta zaveda, da je vzel nekomu pravico do življenja. Iz naravnega prava izhaja namreč, da je »prvotni in absolutni splošni cilj človeške narave spoštovanje lastnega obstoja [..] oz. spoštovanje bivajoče osebe in vesolja samega«.

Naravno pravo je prav tako možno umsko spoznati, se pravi obrazložiti z praktičnim razumom. Tako se da umsko spoznati, kaj se sme in kaj ne sme početi, le to pa izhaja iz posameznikovega bistva in ne le iz prevzetih družbenih okvirjev. Skozi ta umska spoznanja se je postopoma gradila vest, ki je vedenje o naravnem pravu ter nagibih človeške narave. Gre za z izkušnjami pridobljeno naklonjenost nekih stalnih stremljenj, ki pa se tekom trajanja zgodovine človeštva oblikujejo ter spreminjajo, lahko rečemo da celo napredujejo oz. se razvijajo »v sorazmerju z ravnjo moralnega izkustva in samospoznanja, kot tudi družbenega izkustva, ki ga je človek sposoben na različnih stopnjah svoje zgodovine«. Pri teh nagibih je potrebno poznati pomembnost tako pravic kot dolžnosti in oba vključiti v zahteve naravnega prava.

Naravno pravo nam dodeljuje oboje. Zato moramo oboje tudi upoštevati v razmerju do ljudi ter celotnega vesoljstva. Le na ta način se ohrani ravnovesje in le tako lahko pride do izraza ta čistost ideje o človekovem bistvu, ki deluje razumno po načelih in ima značilnosti večnega prava, saj se skozi čas ne spreminja. Tako takšne resnice oz. človeške pravice, ki izhajajo iz takšnega bistva resnično delujejo nad celotnim svetovnim redom in imajo lastnosti neodtujljivosti ter splošne veljave. Namreč nihče nam jih ne more podariti, saj jih že z samimi obstojem človek pridobi. Kot primer Maritain tu navaja človekovo pravico do obstoja, pravico do osebne svobode ter pravico do zasledovanja popolnosti v moralnem življenju. Te pravice so neodtujljive, temeljne in nihče jih ne more izgubiti. Absolutno neodtujljiva je tudi pravica do sreče.

Povzeto so bistvo naravnega prava pravice ter dolžnosti, ki ravna po t.i. kategoričnem imperativu Kanta,  zlatemu pravilu etike, ki pravi, da naj človek ne stori drugemu, kar ne želi, da bi drugi storil njemu. Potrebno je delati, dobro ter se izogibati zlu, v svojem delovanju pa moramo biti avtonomni ter prisluhniti glasu uma, ki se ravna po svojem bistvu.

Na drugi strani je potrebno človekove pravice postaviti še v kontekst mednarodnega ter pozitivnega prava. V tem kontekstu pride v ospredje razumsko spoznanje ter utemeljitev pravic ter dolžnosti, ki jih naravno pravo podaja. Z njima se ustvarja formalni, napisani red, katerega v naravnem pravu ni, saj temelji na bistvu človeka, ki pa je v njegovi notranjosti. Ti dve vrsti prava imata nalogo, da tudi formalno odpravljata kršenje pravic, ki izhajajo iz naravnega prava. Na tem nivoju se pojavijo tudi pravice, ki jih v naravnem pravu ni in so posledica človeške družbe ter zgodovinskih okvirjev. Tako na primer človek dobi tudi politične ter družbene pravice, ki mu jih podeljuje njegova skupnost. Le te so npr. pravica do zasebne lastnine, volilna pravica, pravica do izobraževanja  ipd. Pri teh pride do problema pri pojmih posedovanje ter uveljavljanje. Te pravice se še zmeraj preoblikujejo ter spreminjajo, prav tako pa dobivajo na pomenu, saj se človek vedno bolj zaveda svoje vloge kot družbeno politično ter gospodarsko bitje, ki je vključeno v dediščino civiliziranega življenja. Kam nove pravice vključiti je včasih težko nakazati, saj se pojavijo omejitve, ki so podvržene okoliščinam. Prav tako določene pravice omejujejo ena drugo, še zlasti gospodarske ter socialne. Za vse te je še potrebno vzpostavi pravo hierarhijo ter jih uskladiti v red dejanskosti. Pogledi na pravice so tako različni in kot Maritain opaža so se pojavili trije tipi: liberalno-individualistični, ki vidi človeško dostojanstvo v tem, da ima možnost si prilastiti naravne dobrine ter z njimi svobodno razpolagati, sledi komunistični ti družbe, ki pripisuje človekovemu dostojanstvu lastnost, da predaja te iste dobrine skupni upravi družbenega telesa ter personalistični tip, pri katerem je človeško dostojanstvo v tem, da ima človek zmožnost, da naravne dobrine postavi v službo skupnega doseganja resničnih človeških, moralnih ter duhovnih dobrin ter človekove avtonomne svobode.

Problemi pri izhodišču v človekovem bistvu 

Izhajanje iz posameznikovega bistva ter njegovega avtonomnega delovanja je problematično, saj posameznik nikoli ni v svoji celoti osvobojen raznih družbenih in zgodovinskih okvirjev. Vsa filozofija človekovih pravic se je izoblikovala le skozi čas in izkušnje naših predhodnikov, ki so se s to tematiko ukvarjali ter iskali najbolj optimalno ter racionalno utemeljitev ter rešitev, ki strmi k ne samo večji svobodi posameznika, ampak dobrobiti celotne družbe, ki na podlagi moralnega delovanja lažje strmi k večji harmoniji sobivanja ljudi.

Da je človek tako že sedaj postavil prave okvirje naravnega prava je tu vprašljivo, tudi Maritain vidi problematiko, ki se pojavlja glede na nove vplive ter miselnosti časa. Kot priznano so vse te pravice individualistične in je njihov nosilec posameznik, dejstvo pa je, da mu jih priznava družba ter se mora o njih od svojega začetka dalje o njih poučiti. Res, da je na nek način dokazano, da človek sam po sebi strmi za pravico do obstoja, pravico do osebne svobode ter pravico do zasledovanja popolnosti v moralnem življenju. Vendar na tem nivoju se marsikdo tega še zmeraj ne zaveda ter se zato zapleta v moralne dileme ter se niti ne zaveda svoje avtonomnosti. Delovanje kljub vsemu še zmeraj ostaja pogojeno z družbo in s tem, kaj družba od posameznika pričakuje, le to pa se velikokrat še zmeraj obrača stran od naravnega prava.

Kaj je v takšni družbi sploh možno narediti je kompleksno vprašanje. Zavest o človekovih pravicah ter dolžnostih se zadnja desetletja veča ter razmišljanja ter refleksije se širijo skozi izobraževanje na to temo. Dejstvo pa ostaja, da največ stvari še zmeraj ostaja le v teoriji in je v praksi še daleč od udejanjanja. Čeprav so tudi za Maritaina na prvem mestu pravice do obstoja, osebne svobode ter zasledovanja popolnosti v moralnem življenju, mar lahko zares rečemo, da se jih človek zaveda ter zares za njimi strmi? Obstoj postane relevanten za večino le kot postane ogrožen, se pravi deluje skoraj nagonsko, osebna svoboda je mnogokrat le navidezna in je v resnici posledica indokrinacije, ko posameznik že skozi dejanja kaže na to, da deluje omejeno ter okleščeno skozi nenapisana ali zapisana določila družbe, prav tako pa je človeštvo še zdaleč od zasledovanja popolnosti v moralnem življenju, kar je kljub manjšim napredkom razvidno skozi nenehne cikle tako gospodarske, razvojne, miselne ipd.

Problemi se pojavljajo tudi na nivoju posesti pravic ter njihovem uveljavljanju, kjer zopet preidemo v družbene sfere omejevanja ter nepriznavanja le teh, kar je razvidno skozi primere iz mednarodnega ter pozitivnega prava, ki se od države do države razlikuje.

Zaključek

Maritain je v svojem članku nakazal izhodišča za obravnavanje človekovih pravic skozi vidik naravnega prava, ki se je izoblikovalo na podlagi človekovega bistva. To bistvo naj bi bilo v vseh ljudeh enako in ima prav zaradi tega lastnost absolutnosti. Te lastnosti se kažejo v človekovi naravi, ki strmi k svobodi, avtonomnosti ter zasledovanju moralnega zakona.

Vse to je zmožno spoznati z razumom, vendar le na podlagi naših nagibov, konkretnih dejanj oz. naših odzivov. Le na tak način se da določiti človekovo bistvo, ki pa je v tem, da izpolnjuje svojo funkcijo se pravi, da strmi k »dobremu življenju«. Maritain ločuje tri ravni prava, ki udejanjajo človekove pravice. Osnova zanje je naravno pravo, ki je zaobjema minimum, ki zagotavlja človekovo delovanje. Ta minimum predstavljajo tri bistvene pravice, ki so pravica do življenja, pravica do osebne svobode ter pravica zasledovanja popolnosti v moralnem življenju. Tem pravicam se kasneje pridružijo še druge, ki pa temeljijo na socialnih, družbenih, političnih ter zgodovinskih temeljih.

Naravni zakon je na nek način za Maritaina moralni zakon sam, ki človeku določa meje med tem kaj je dobro ali slabo oz. prav ali narobe. Drugi dve ravni prava se odvijata na ravni mednarodnega prava oz. »prava vseh ljudstev« ter pozitivnega prava kot prava posamezne države, ki je v njej v veljavi.

Literatura:

Maritain, J., Človek in država, Ljubljana, 2002, str. 97-130.
Izpiski iz predavanj (doc. dr. Vojko Strahovnik)
Članek o Maritainu http://de.wikipedia.org/wiki/Jacques_Maritain (dostop: 6.11.2012)