Razmišljanje: Maraton

Pogled skozi okno, pogled v svet in zgodovino. Diham hladen zrak, ki mi napaja topla pljuča. Vidim barve, vidim gibanje. Drevesa plešejo v daljavi in ptice izvajajo svoj ples, se radostijo v vetru. Sama pred oknom, na robu svojega sveta, ki se odpira in kuka proti vidni in nevidni stvarnosti. Kam mi pogled seže? Do kod? Ponekod daleč do gora, drugje se vidijo le obrisi iz megle, včasih se še ozračje zmrači in pogled zastre, a drugič posije sonce in za trenutek se zazdi, da začutim tisto lahkotnost vesolja, katere bistvo je tako enostavno, a hkrati tako skrito, da človekov um ne zmore vedno tja.   Čutim, a zakaj ne začutim vsake celice v meni? Vidim, a zakaj je toliko stvari zame skritih in nevidnih? Uri svoj um in svoje čute, si pravim. A v naslednjem trenutku se sama ustavim in se vprašam, če sem na pravi poti? Še zmeraj pred oknom, se odločim, da grem raje do vrat. Lepo je biti pred oknom, ki gleda v svet, a treba je odpreti vrata. Pričakuje se, da gremo ven iz sebe, da iščemo neodkrito, brskamo po neznanem, postavljamo pod vprašaj vse, kar nam buri misli. Počnem to? Počnem to v zadostni meri, da zares urim vsak dan um kot da bi se pripravljala na maraton? Živim kot da sem vsak dan na maratonu svojega življenja. Koliko kilometrov znanja sem pretekla? Koliko kilometrov ljudi sem videla in spoznala? Koliko kilometrov misli sem v sebi ustvarila? Smo zato tu, da tečemo skozi dimenzije? Pogledam skozi vrata, grem proti centru glavnega mesta, ob tekanju po ulicah, čutim vrvež množice. Vsak nekam gre. Jaz se vzpnem na grajski grič, danes grič brez graščaka, le s stavbo, ki priča o njem. Toliko kamnov in sten skriva svoje videnje drugih časov, a tiho molčijo. Zadihana prispem na vrh in dih mi zopet zastane. Vidim več kot prej, iste stvari, a z drugih strani, ene bližje, druge od daleč. Diham drug hladen zrak, ki mi napaja topla pljuča. Vidim barve, vidim gibanje. Drevesa plešejo in ptice se radostijo v vetru. Sem na maratonu svojega življenja.